Uroš Stoklas, edini Slovenec na 37. kolesarski dirki čez Ameriko
Najtežja utrakolesarska dirka na svetu je po skoraj štirih desetletjih še vedno velika zgodba in magnet za vse ultramaratonske kolesarje. Tudi za Slovence. Letošnja kolesarska dirka čez Ameriko, RAAM 2018, se je za našega kolesarja Uroš Stoklasa začela še preden se je končala lanska. Lani, na četrti dan dirke, 16. junija 2017, se je tik pod najvišjo točko dirke, prelazom Wolf Creek Pass, na nujnem posvetu sestala celotna ekipa pod vodstvom Dejana Taškarja, lanskega vodje odprave, ter Matica Šmona, trenerja in veterana RAAM-a. Sklep po kratkotrajni razpravi je bil enoglasen, nadaljevanje dirke v takem zdravstvenem stanju, vožnja vštric z gostim prometom ter ogromnimi tovornjaki je prenevarna. Poškodba imenovana Shermerjev vrat, verjetno ena najbolj bizarnih športnih poškodb, pri kateri zaradi dolgega vztrajanja v prisiljenih kolesarki drži začno popuščati vratne mišice, do te mere da glave preprosto ni več mogoče dvigniti, s čemer je skoraj povsem onemogočen pogled na cesto, je očitna in če se z dirko nadaljuje se bo še stopnjevala, zaradi česar lahko pride bodisi do nesreče, bodisi do dolgotrajne poškodbe vratu.
»Pa tako dobro nam je šlo«, sem takrat pomislil in ponovil navdušenje celotne ekipe dan pred tem, v Dolini spomenikov (Monument Valley). Do tam je vse teklo kot namazano. Par ur za tem, pa so se naša pričakovanja sesula v prah. Na prehodu iz dežele Indijancev Navajo v notranjost Kolorada, se je začela agonija s poškodbo vratu, ki je trajala naslednjih 24 ur. Do tam je šlo na lesenem kolesu, izdelku slovenske pameti, 1300 km čez puščave, tudi po vročini preko 45 stopinj Celzija, neverjetno hitro, brez težav. Od tam naprej do vršacev Kolorada samo še z številnimi postanki, masažami in prigovarjanji. Sledila je odločitev, da je najbolje odstopiti, sanirati poškodbo ter se vrniti ponovno drugo leto, leta 2018.
Najtežja in najbolj privlačna dirka
»Kakšna pa je nagrada na dirki, da vsi hočejo dirkati?« nas je lani na letališču v Seattlu, ob prihodu v ZDA, zasliševal starejši zakonski par iz Nebraske in se čudil odgovoru, da ob vsem potrebnem denarju, ki ga je potrebno zbrati za udeležbo na dirki, denarnih nagrad za najboljše ni. So samo simbolne.
Dirka čez Ameriko, s kratico RAAM, je po ocenah poznavalcev najtežja vzdržljivostna preizkušnja na svetu, in s svojimi 5.000 km razdalje od štarta v mestu Oceanside pri San Diegu na obali Tihega oceana, do cilja v Annapolisu, mesta na obali Atlantskega oceana med ultramaratonskimi kolesarskimi dirkami velja za najbolj priljubljen izziv. Legendarni Jure Robič je na tej dirki zmagal petrkat, verjetno bi tudi šestič, če se zaradi nestrinjanja s kazenskimi časovnimi pribitki, ne bi odločil protestno odstopiti. Posebnost dirke ni toliko tekmovalnost, saj je običajno na dirki med približno 150 udeleženci in 30 kolesarjev na najtežji, »solo« preizkušnji, le peščica tistih, ki se dejansko lahko borijo za zmago. Pri veliki večini ostalih gre za tekmovanje samih s sabo, s svojimi omejitvami, s pomanjkanjem spanca, z ekstremnimi vremenskimi razmerami, s časovnimi omejitvami (traso je potrebno prekolesariti v predvidenih 12 dneh), z monotonijo ravnih prerijskih cest srednjega dela ZDA, z neusmiljenimi kratkimi vzponi v zadnjih dneh dirke ter z naklonjenostjo spremljevalne ekipe. V zadnjih letih dirka dobiva humanitarno noto, saj vedno več kolesarjev vozi za humanitarne namene, bolnike z rakom ali bolne otroke za katere zbirajo denar za zdravljenje. Povprečno dirko uspešno zaključi 40% prijavljenih kolesarjev, kar pomeni v solo kategorij med 10 in 15 tekmovalcev. Časi najboljših, zadnja leta je najboljši Avstrijec Christoph Strasser, ki je z letošnjo zmago izenačil rekord Jureta Robiča s petimi zmagami, se gibljejo v razponu osmih do devetih dni. Od Slovencev je sicer RAAM prvi prevozil legendarni kolesar iz Idrije Fredi Virag, največ uspehov pa je poleg Robiča zabeležil Marko Baloh. Dirke se je Baloh udeležil tudi letos, in v dvojicah zmagal na krajši različici dirke imenovane RAW (Race across West, od Oceansida do Duranga v Koloradu). Pred dobrim desetletjem je dirko v dvojicah z Viragom prvič prevozil tudi že Uroš Stoklas.
Zarota okvar
Priprave na RAAM, če odmislimo dolgotrajno nabiranje pokroviteljev, sestavljanje spremljevalne ekipe ter iskanje medijske pozornosti, se dejansko začnejo s privajanjem na ekstremno vročino, običajno v puščavskem mestu Borrego Springs, ki se nahaja v bližini najnižje točke dirke, 52 metrov pod morsko gladino. Letošnja aklimatizacija je sovpadla tudi s sanacijo zloma ključnice, ki se je Urošu zgodila slab mesec pred začetkom dirke, ko se je med enim zadnjih treningov na cesti, nekje v bližini Radeč, pod njegovim kolesom znašla siva mačka in sledilo je katapultiranje, grd padec, zlom ter operativno fiksiranje ključne kosti. Ekspedicija je bila tako še pred uradnim začetkom dejansko obsojena na neuspeh. Vseeno, obljuba sponzorjem, odgovornost do težko zbrane ekipe ter volja po dokončanju lanskoletnega poizkusa, so bili močnejši in 12. junija 2018 ob 13.15 po lokalnem času smo prevozili štartno črto 37. RAAM-a ter se polni upanja napotili na vzhod.
Prvi dve uri dirke, po ulicah Oceanside do prvega večjega vzpona kolesarji po cestah vozijo samostojno, z lastno navigacijo in brez radijske povezave s spremljevalnim vozilom. Možnost nepredvidene okvare na kolesu, počene zračnice in nepredvidenih zapletov je velika, zato vsem ekipam, ki ob spremljevalnih vozilih čakajo tekmovalca na mestu snidenja, odleže ko v daljavi uzrejo svojega kolesarja. Sledijo prvi vzponi, ki trajajo vse popoldne do večernega spusta proti razbeljenem kotlu Borrego Springsa. Tik pred vrhom prvega vzpona je usoda letos drugič pokazala, da letošnja dirka ne bo mačji kašelj. Že po prevoženih 100 kilometrih, je na manjšem vzponu odlomilo menjalnik in poškodovalo vilice kolesa do te mere, da je bilo popravilo nemogoče. Rezervno kolo je tako postalo glavno in edino za preostalih 4.900 km proge. Nadomestno smo šele po dveh dneh in prevoženih 1000 km najeli v Durango, v Koloradu.
Brez harmonije v ekipi je cilj zelo oddaljen
Južni del kalifornijske puščave Mojave po kateri poteka prvi del dirke z vročinami do 48 stopinj Celzija in suh puščavski zrak sta prvi preizkus tako za kolesarja kot spremljevalno ekipo. Prav usklajenost članov ekipe tako med seboj kot s kolesarjem, je na RAAM-u običajno ključen dejavnik uspešnega dokončanja dirke. Kot se je zapisalo pred leti že Robiču, dirko zmaga tekmovalec sam, izgubi pa jo lahko tudi zaradi ekipe. Devetčlanska ekipa v pogojih ne-spanja, celodnevnega dela, utrujenosti ter bivanja na zelo majhnem prostoru avtodoma že po parih dneh lahko zapade v uničujoče medsebojne konflikte. Vsako leto se dogajajo odstopi zaradi razpada ekipe, tudi letos sta bila najmanj dva odstopa povezana s tem.
Ekipo običajno sestavlja do deset članov, ki se izmenično menjajo v dveh vozilih, spremljevalnem in avtodomu in je razdeljena v tri skupine po tri. Dve skupini sestavljajo po en voznik, navigator ter somelje (pripravljalec hrane in pijače) in se v spremljevalnem vozilu menjata na približno osem ur. Tretji del ekipe skrbi za avtodom, nabavo in kuhinjo. Od specifičnih znanj je potrebno v ekipi zagotoviti vsaj enega mehanika, zdravnika, maserja, strokovnjaka za prehrano ter poznavalca elektronske in računalniške opreme ter kontaktno osebo za medije. Sestavljanje letošnje ekipe »Stoklas Polycom team« je bil dolgotrajno in nepredvidljivo, saj sta tik pred odhodom v Ameriko odpovedala udeležbo dva najpomembnejša člana, veterana RAAM-a, med njima tudi vodja odprave. Deveti član ekipe, športni psiholog pa se je ekipi pridružil samo tri dni pred odhodom. Ekipo so razen treh, ki smo bili na dirki že lansko leto, sestavljali začetniki, v žargonu imenovanem »Rookiji«. Sicer povečini vsi prekaljeni športniki, vendarle brez praktičnih izkušenj v tako ekstremnih razmerah kot so na tej dirki.
Najpomembnejša je varnost
Posebno poglavje dirke čez Ameriko predstavlja varnost udeležencev. Številne nesreče, tudi take s smrtnimi izidi v minulih letih, so varnostne protokole zaostrile do mere, da so postali preko 40 strani dolg spisek navodil v obliki obveznega čtiva za vse udeležence. Osrednji test varnostne opreme je inšpekcijski pregled ekipe, opreme in spremljevalnih vozil dan pred startom, brez katerega start ni mogoč. Kljub temu, da je trasa dirke speljana pretežno po stranskih cestah, določeni odseki tudi po avtocestah kjer je promet zelo gost, se ob vsej skrbi za varnost nesreče vseeno dogajajo. Tudi letošnjo dirko je zaznamovala huda nesreča Avstrijca Thomasa Mauerhoferja, ki je po trku z avtomobilom utrpel zlom treh vretenc ter dirko urgentno končal v bolnišnici.
Za spanje bi ubijali
Na prvi cilj, izločilno časovno postajo v mestu Durango (Kolorado), znano predvsem iz časov osvajanja Divjega zahoda, na nadmorski višini 1985 m.n.v., smo letos prispeli v prijetni večerni temperaturi, približno pet ur hitreje kot preteklo leto. Navkljub utrujenosti zaradi pomanjkanja spanca je bila odločenost priti do cilja na vrhuncu. O agoniji, kateri smo bili priča lansko leto in se je začela pol dneva prav pred Durangom, letos ni bilo sledu. Na počivališču me je Uroš kot vodjo ekipe poklical in mi predlagal, da bi si privoščil malo daljši spanec od predvidenega dvournega. »Seveda, zadnje tri dni si garal in si pridelal časovno rezervo, spal itak le parkrat po slabo uro, tako da, ja, seveda privošči si.« Napaka?
Med dirko so kolesarji za spanje, po dveh, treh dneh vožnje v ekstremni vročini, kjer spanje niti ni mogoče, pripravljeni »ubijati«. Dilema, spati podnevi pri 45 stopinjah Celzija in vsaj za silo prespati najhujšo vročino, ali spati ponoči, ko se ozračje vsaj malo ohladi, se običajno pokaže za lažno. Podnevi zaspati, navkljub delujoči klimi v avtodomu, ni mogoče, ponoči pa ni smotrno, zato prve dva dni spanca praktično ni. Želja po spancu pa se stopnjuje, organizem počasi peša in prva prava priložnost je ravno v gorah Kolorada. Optimalni spanec za organizem v teh razmerah je med uro in dvema urama. Robiča so svoj čas, ko je postajalo prenevarno, prepustili k t.i. »power napom«, 15 minutnim osvežilnim spancem, ki prekinejo tisto najhujšo zaspanost, do neke mere revitalizirajo funkcije organizma in zato omogočijo nadaljevanje dirke. Daljše spanje od dveh ur po drugi strani ni priporočljivo, ker se organizem »ohladi« in je vrnitev v prejšnjo ogretost zelo težka, tako telesno kot psihično.
Veličasten vzpon in odstop
Nazaj na kolesu smo bili malo po polnoči in v oblačnem ter hladnem vremenu začeli naslednjo etapo proti najvišjemu vzponu na dirki, 3.309 metrov visokem prelazu Wolf Creek, zadnji gorski pregradi pred neskončnimi prerijami Kansasa. Do vznožja gore smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah, vendar že s prvimi znaki poškodbe, ki je zaznamovala dirko v preteklem letu – Shermerjevega vratu. Na zadnjem postanku pred vzponom vratne mišice niso več ubogale. Pojavile so se tudi tipične kolesarske odrgnine stegen in ritnic. Že vzpon na goro je bil naenkrat pod vprašajem. Po krajšem posvetu z Urošem smo se odločili, da se na gorski prelaz vzpnemo in gremo naprej dokler bo šlo. Vsekakor pa, da sta varnost in življenje pomembnejše od brezglavega nadaljevanja dirke.
Po zelo uspešnem vzponu nas je na vrhu Wolf Creeka pričakalo povsem zimsko vreme, pravo nasprotje ekstremne puščavske vročine prejšnjih dni. Mraz in dež sta med vzponom še pospešila opuščanje vratnih mišic in stopnjevala odrgnine na nogah. Med spustom na drugi strani gore, v dežju in vetru, je pri visoki hitrosti na cesti, ki se vije nad prepadi, skoraj dvakrat prišlo do padca. Bolečine v vratu so se stopnjevale, prav tako razmišljanja o smiselnosti nadaljevanja dirke. Maser, bolničar in športni psiholog so vložili ekstremne napore za sanacijo vseh navedenih poškodb, vendar stanje se ni izboljševalo. Pred nami so bile ravne ceste, naslednja izločilna postaja je bila preko 2000 km oddaljena reka Missouri. Cilj se je z vsakim prevoženim kilometrom paradoksalno oddaljeval. Preprosto ni šlo več. V kraju Monte Visto, mestecu na vstopu v prerijo se je na zelo simbolnem mestu, pred dobesedno kavbojsko cerkvijo »The Feed Store Church«, odločilo, da se sporoči vodstvu dirke, da odstopamo zaradi poškodbe vratu. S tem se je dokončno zaključila druga zapovrstna udeležba letos edinega Slovenca na dirki čez Ameriko, Uroša Stoklasa.
Od tam je šla pot samo še nazaj. Domov.
Objavljeno v reviji Polet, leta 2018